Gladiatorji

Vojni ujetniki, ki so bili šibki in nezanimivi za boje, ter zločinci krivi izdaje proti državi ali cesarju, so postali "noxii" - gladiatorji, katere so vrgli v areno k zverem, proti katerim so se morali boriti goloroki. Ti niso imeli skoraj nobene možnosti za preživetje. To so bile v bistvu javne usmrtitve zločincev in ujetnikov. Včasih so jih tudi uporabili kot figure v zapletenih prikazih zgodovinskih ali mitoloških prizorov, zlasti vojn, kjer so jih pobijali na desetine.

Boljše možnosti so imeli gladiatorji, ki so živeli v gladiatorskih šolah pod arenami.

Njih so trenirali za boje in spopadali so se primerno oboroženi in zaščiteni. Kljub temu je le redko kateri gladiator dočakal starost. Povprečna starost, ko so umrli, je bila 27 let. Le redko kateri gladiator je preživel več kot 15 bojev.

Najbolj zaželena nagrada je bila seveda podelitev svobode. Tak gladiator, ki je bil ljubljenec občinstva, ki je preživel veliko bitk in si pridobil slavo in nekaj denarja, si je, če je dobil svobodo, lahko kupil nekaj zemlje in zaživel kot polnopraven rimski državljan.

Cesar Mark Antonij je osvobojenim gladiatorjem celo ponudil službo v svoji osebni straži.

Vendar je bila taka usoda izredno redka. Pravilo je bilo pasti v areni.

Gladiatorji so lahko le upali, da bodo preživeli naslednji boj. Velikokrat so že med samim bojem prejeli tako hude rane, da so na mestu umrli.

Če pa se je gladiator dobro boril, a bil kljub temu premagan, je imel še eno možnost - ljudstvo je lahko z gestami glasovalo, da se zmagovalec usmili poraženca in mu pusti življenje. Iz zgodovinskih virov ni čisto jasno, kakšne geste so to bile. Splošno sprejeto mnenje je, da je dvignjen palec pomenil milost, palec obrnjen navzdol pa je pomenil da naj premaganec umre. Zadnjo besedo pri tej odločitvi je imel vedno cesar ali najvišji plemenitaš prisoten na igrah (senator ali kak visok politik). Ocenil je razpoloženje gledalcev in dvignil ali spustil palec.

Če je publika hotela, da gladiator umre, ta ni smel jokati, prositi za milost ali kričati od bolečin - to se je štelo za zelo nečastno. Dober gladiator je moral smrt neustrašno in možato sprejeti.

Še po smrti so bili gladiatorji ločeni od polnopravnih državljanov - pokopani so bili na posebnih pokopališčih. Tudi če so umrli častno, je bil madež suženjstva in nesvoboščine prevelik. Noxii, najnižji razred gladiatorjev, so bili ponavadi brezimno vrženi v velike skupne grobove, v reke ali močvirja. Le redko kateri gladiator je dobil svoj grob z nagrobnikom. To se je zgodilo samo tistim, ki so zmagali v zelo veliko dvobojih in postali ljubljenci občinstva.

Mnenja o gladiatorskih bojih so bila zelo deljena že v starem rimu. Medtem ko je ljudstvo (in tudi nekateri cesarji) ljubilo boje in jim je bila to najljubša zabava, pa so jih še posebej učenjaki in filozofi grajali kot nehumane in nemoralne.

Cesarji so večkrat bolj ali manj neuspešno poskušali prepovedati gladiatorske boje. Leta 365 je cesar Valentinian prepovedal obsodbe kristjanov na suženjstvo in usodo gladiatorja. Dokončno pa je zaton bojev pomenilo leto 393, ko je cesar Teodozij sprejel krščanstvo za državno vero Rimskega cesarstva. Igre so se sicer še nekaj časa nadaljevale, a v vedno manjšem obsegu, vse do leta 404, ko so bile uradno prepovedane v zahodnem delu Rimskega cesarstva.