Rimski lokostrelci

Sagittarii so bili rimski pomožni lokostrelci. Sprva so delovali kot pehota za podporo Rimskim legijam. Od petega stoletja dalje so se tudi pripadniki rimske konjenice učili uporabe loka kot pomožnega bojnega sredstva poleg njihovih mečev in verig in so tako tudi konjeniki postali lokostrelci. Sagittarii pa so uporabljali lok kot primarno bojno sredstvo. Večina jih je prihajala z Vzhodnega cesarstva ali iz Afrike.

Lokostrelstvo je bilo v vzhodnih deželah že tradicionalno zelo dobro razvito, kar so Rimljani občutili na svoji koži, ko so se borili proti Perzijcem in sosednjim narodom. Nato so to vzhodnjaško znanje uporabili sebi v prid, ko so v svoje vrste novačili spretne lokostrelce z Vzhoda.

Primarna moč rimske vojske je izhajala iz njihovih slavnih legij. Celotna bojna strategija je bila zasnovana na legionarjih. Poleg legij pa so uporabljali tudi pomožne čete, med katerimi so bili tudi lokostrelci. Za razliko od večine vojska tistega časa, ki so temeljile na lokostrelcih, rimska vojaška doktrina bojne strategije ni gradila na njih, čeprav so pogosto igrali zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju velikih vojaških zmag Rimskega imperija.

Tradicionalni lok rimskih lokostrelcev je bil t.i. "sestavljen lok". Lepljen je bil iz večih materialov, tako da so dosegli večjo moč. Nekateri Rimljani pa so uporabljali tudi leseni lok. Večina rimskih lokov je bila asimetrična s krajšim spodnjim delom in daljšim zgornjim delom.

Vsak lokostrelec je nosil s seboj približno 40 puščic. Uporabljali so različne konice puščic. Običajna konica v obliki drevesnega lista se je uporabljala za napad na mehke tarče, saj je zmogla predreti le obleke lažje opremljenih čet. Takšne puščice so se samo odbijale od težje opremljenih mož. V takšnih primerih pa so uporabljali puščice s tritočkovno konico, ki je lahko prebila tudi večino zaščitnih oblek. Takšne puščice so tudi obstale v ščitih nasprotnikov in jim tako bistveno otežile gibanje.